Pa je za mano! Še en dan, ko sem se postarala za eno leto. Sama ta dan ne smatram za nič kaj posebnega, vendar je letos vse skupaj potekalo malce drugače.
To leto je moje prvo leto, ko sem svoj rojstni dan lahko praznovala v naročju z mojo malo hčerko. Kako se to lepo in tako resnično sliši. Odločila sem se, da rojstni dan preživim v krogu najbližjih in za praznovanje priskrbela meni najljubši kotiček. To je dvorišče moje babice in dedka. Ta mi je še posebej ljub, saj sm kar 7 let preživela tam in vedno se zelo rada vračam k njima. Vse je bilo tako popolno, kot v pravljici. Seveda pa ne smem pozabiti na presenečenje. Takoj ob pol enih zjutraj, ko sem prišla iz kopalnice do dnevne sobe in to seveda brez očal, sem morala trikrat pogledat kaj vidim. Zdelo se mi je, da imam prebliske. Seveda ni bilo tako. Moj Matic mi je dnevno sobo okrasil v pravo pravljico … Vsepovsod baloni, največja dva napolnjena s helijem pa v zraku in to sta bili številki 2 in 4.
Morala sem pobrskati med vsemi temi baloni, ker je čakalo še eno presenečenje. Ko sem prišla do njega, me je čakal DSLR fotoaparat Canon Eos. Prav takšen, kakršnega sem si želela. Čeprav sama nisem pristaš daril, imam namreč raje iskrena voščila, oseb ki me poznajo in ki me imajo radi, sem se tega darila resnično razveselila. In kaj je najpomembnejše? Glede na to, da sem takšen mali “detektiv”, stvari vedno vidim prej kot bi smela, je tokrat presenečenje zares uspelo.
Hvaaala, hvaaalaa, hvaaala vsem, ki ste praznovali skupaj z mano, da je bil moj dan čaroben. Za vsa voščila in lepe besede in … HVALA, ker vas imam. Vi ste zaklad, ki ga resnično potrebujem.
HVALA VAM!
(še nekaj čarobnih utrinkov)
