Ona je moj otrok, ne tvoj!

Vem, vsak ima svoje mnenje in vsi gledamo na stvari ter življenje malce drugače, ampak včasih se je dobro ustaviti in premisliti, kaj reči. Danes, ko to tipkam, sem res malce razočarana, a kljub temu motivirana, da spišem ta blog.

Resnično nisem človek, ki bi se oziral na kritike, a včasih živci tudi popustijo. Mogoče se lahko danes tolažim s tem, da je zunaj polna luna, a vseeno kar se zgodi enkrat, se zgodi potem še večkrat. Nisem popolna, niti ni to moj namen, se pa vseeno trudim biti najboljša mami Sofii, njej vzor in prijateljica, da mi bo nekoč lahko zaupala še najmanjše težave, ki jo bodo pestile in da mi bo nekoč rekla “veš, res sem ti hvaležna za vse, kar si storila zame”.

Nikoli se ne primerjam z ostalimi mamicami, ker je to nesmiselno, ker je vsaka mama drugačna, posebna in vsaka mama svoje otroke vzgaja na svoj način. Večkrat slišim, da bi morala kot “mlada mamica” upoštevati nasvete drugih, izkušenejših ljudi in delati tako kot mi rečejo. Ampak ravno to je moj namen tega bloga. Zakaj bi morala delati tako, kot drugi? Zakaj bi morala upoštevat vse druge? A je ta “nekdo drug” z mojo hčerko 24 ur na dan? Jo pozna tako dobro, kot jo poznam sama? Sprejmem kakšno kritiko in komentar, če je res dobro utemeljen. Res pa ne mislim poslušat ostalih kritik, ki so samo za to, da se kritizira mojo vzgojo in kako sem, ker sem “mlada mamica” nesposobna. Mislim, da sem se lahko v 9 mesecih pripravila na to, kako bom vzgajala svojega otroka in mislim, da če bi bila tako nesposobna, potem ne bi moj otrok bil sedaj tako nasmejan, živahen in srečen. In ne, niso vsi otroci isti.

Ne prenesem, da mi nekdo mori s tem, da moj otrok pri 11. mesecih še ne hodi. Bo že shodila, ko bo sama pripravljena na to. “Ti si kriva, da ne hodi, ker bi morali sedaj po hodniku hodit gor in dol”. Mhm … Pa si prepričan/a, da tega ne počneva? Če nisi, potem ne komentiraj, ampak se najprej prepričaj, kaj počneva in česa ne. Ko bom potrebovala nasvet, ga bom tudi poiskala in to jasno povedala. Če bom naredila napako, bom to tudi priznala in jo skušala popraviti na najboljši možen način. Ampak reeees, reees ne vtikuj se v mojo vzgojo in ne kritiziraj, če nisi na mojem mestu in nisi z mojim otrokom od jutra do večera. Sama vem, da delam za svojega otroka to, kar se mi zdi ta trenutek zanjo najboljše. Čas gre naprej, vzgoja pa tudi.

Ona je moj otrok, ne tvoj. Jaz skrbim zanjo in jaz jo bom vzgojila v dobrega in poštenega človeka. Kako bom to dosegla, pa je moja stvar in ne tvoja. In svoje nasvete raje prihrani za kakšen trenutek, ko bom nasvete res  potrebovala, ali jih bo potreboval kdo drug in ko bom zanje prosila. Zakaj mi raje ne nameniš kakšne pohvale? Je pretežko?

Samo zato ker sem “mlada mamica”, še ne pomeni, da nisem sposobna skrbeti za svojega otroka!

Kaj pomeni črn jezik pri dojenčkih? http://katiegirasol.com/2017/02/07/crn-jezik/

You may also like