Zadnji dnevi nosečnosti so se resnično vlekli in zdelo se je kot da traja celo večnost. Komaj sem čakala, da spoznam svojo malo princesko.
In ko je napočil ta veliki trenutek, se je čez nekaj dni začelo v moji glavi nekaj dogajati, začela sem si govorit: “Katja shujšaj! Moraš shujšat!” Ja, vem … poslušala sem veliko nasvetov prijateljic, staršev, da 9. mesecev nosiš otroka in 9. mesecev okrevaš in da niti slučajno naj ne pomislim na telovadbo in hujšanje.
Sama sem komaj čakala, da bom lahko začela športat, saj me šport spremlja že od malih nog in je bilo zares težko teh 9.mesecev zdržati tako, da ne bi pretiravala s tem. Ampak, ker sem zelo trmasto bitje (ovni smo zares trmasti :P) seveda nisem upoštevala nasvetov drugih. Mislila sem si, naj kar govorijo, jaz pa bom že naredila po svoje. In tako je tudi bilo.
Po enem mesecu od poroda sem se odločila, da je zdaj res čas, da nekaj ukrenem. Začela sem s tekom, hotela sem “samo” 1 km in na koncu pristala na 4 km – trme smo pač trme. V tistem trenutku sem se še kar dobro počutila, seveda je adrenalin delal svoje. V poznih večernih urah pa se je začelo dogajati. Bolečine v trebuhu, slabost, vrtoglavice… Čez nekaj ur je sledilo bruhanje za bruhanjem. Tistega večera nisem niti zatisnila očesa in do jutra sem se komaj sestavila. Nisem šla do zdravnika, ker je bilo naslednji dan že skoraj okej, toda kar je najpomembneje – trebušne mišice! Mišice na trebuhu se krčijo v prvotno stanje in samo upala sem lahko, da se zaradi moje “prehitre” telovadbe ne bo zgodil kakšen črn scenarij. Hvala bogu, sem imela čez nekaj dni pregled pri ginekologinji, ki me je pomirila, da je vse vredu in da naj s telovadbo počakam. Telo si more odpočit od poroda, od napora ki ga ženska doživi ob porodu. Za hujšanje bo že še čas, če ne zdaj, pa kasneje, ko bodo naši malčki shodili. Obžalujem tisti dan, ko je prevladala moja trma, ker bi lahko tisti čas preživela z mojo malo princesko.
